Različne kulture gojijo različne poglede na mnoge reči, vse pa se, kot kaže, strinjajo glede laganja. Vprašanje laži lahko obravnavamo kot moralno vprašanje, toda na tem mestu bomo obravnavali laž kot psihološki in družinski fenomen. Najprej pa nekaj splošnega o otrocih in njihovem odnosu do resnice.
Le redko katero obdobje v otrokovem življenju je tako zavito v meglo mitov in predsodkov kot najstniška leta (čas od približno 12. do približno 18. leta). Pogosto ostane vtis, da gre za malone bolezensko stanje ali fazo, toliko imamo spremljajočih diagnoz in sodb: upor, indentitetna kriza, puberteta in tako naprej.
Večino staršev je že kdaj oblil mrzel pot ob misli, da je z otročkom v maminem trebuhu kaj narobe ali da bi se med porodom lahko zgodilo kaj strašnega. To je pristen strah in nima nič opraviti z zaskrbljenostjo.
V »starih časih«, pred kakšno generacijo, so strokovnjaki poudarjali, kako pomembno je, da se starša strinjata glede otrokove vzgoje.
Ne vem, ali res obstaja takšno ljubosumje med brati in sestrami, kakršno si po navadi zamišljamo, vem pa, da starši pojem pogosto zlorabljajo – in to v škodo obojih, tako staršev kot otrok.