“Mislim, da sem se tudi prehladila,” je s hripavim glasom pripomnila Pia, Uma pa je iz solidarnosti malo posmrkala.

“Lepa reč,” je zagodrnjal Luki, ki je tudi imel zabuhle oči. Tako nas je skrbelo za zdravje živalice, zdaj pa smo bolni. Upam, da se nismo nalezli kakšne čudne bolezni ...”

“Res ničesar ne razumete?” se je oglasil glas nad njimi. izbuljenih oči so se ozrli navzgor in na veji zagledali živalico, ki je še včeraj tako nebogljeno ždela v kozarcu od marmelade.

“Ti ... govoriš?” je izdavila Uma. “Kje si se naučila?” “Naučil,” jo je popravila zverinica. “Ime mi je Iki. o bom do konca zrasel, bom pravi dedec. Velik, glasen in s kosmatimi ušesi. In z umivanjem tudi ne mislim pretiravati. o takrat moram seveda pojesti še veliko marmelade.”

“Zato si napadel naše zaloge,” je rekel Miki napol jezno, napol smeje. “Če hrano puščate zunaj, jo lahko vzame, kdor jo najde,” je skomignil Iki. “Lahko bi jo dobile tudi muhe, ne?”

“Čakaj, čakaj,” ga je prekinila Pia.“ Prej si rekel,da ničesar ne razumemo. Kaj bi morali razumeti?”

“Zboleli ste, ker je vsak jedel le eno vrsto hrane. Premalo te spali, se razburjali, bili na prepihu ... Bolezen je hitro tu. as v šoli niso ničesar naučili?” Mi še ne hodimo v šolo,” je rekel Luki.

“Da pa ena sama vrsta hrane ni dobra za zdravje, bi vseeno ahko vedeli,” ga je dopolnila Uma. “Oprosti ... Iki, kajne? iti predstavili se ti še nismo!”