Mamice z vozički so zasedle polovico klopi, upokojenci šahirajo na drugi polovici. Nekaj fantov na travniku brca žogo, majhni deklici se nenehno gugata na gugalnici.

Lumpi so čepeli na stari klopi v kotu in mrko opazovali dogajanje.

“Včasih smo lahko izbirali, ali bi šli na tobogan, na gugalnico ali na vrtiljak,” je zavzdihnila Uma.

“Tako prijetno je bilo.” “Preveč prijetno,” je rekel Luki. “Nekako bi jih morali pregnati. Vsaj nekatere.”

“Že vem,” se je namuznil Miki, “glasna glasba in nekaj trenutnega lepila ...”

“Lahko bi prišli navsezgodaj in zasedli najboljše kotičke ...” je bila Pia bolj miroljubna.

“Da bi še prej vstajal? Phe! Jih raje izzovem na dvoboj. Vsakega posebej in vse skupaj, če je treba,” se je repenčil Luki.

“Kako lepo bi bilo, če bi bili sami ...” je sanjarila Uma.

“Bi bilo?” se je oglasil Iki, ki je dotlej molčal.

“Ste se imeli lepše, preden ste spoznali Ikija?” “To je drugače,” je hitel pojasnjevati Luki.

“Saj je vsakemu kdaj všeč biti sam,” je nadaljeval Iki. “Vseeno je dobro imeti koga za klepet in igro. Če je sam, se niti pošteno skregati ne uspe!”

“Ampak zdaj nimamo niti kam sesti!” je protestiral Miki.

“Ne, ne, Iki ima prav,” je rekla Pia. “Zabave ne naredi travnik ali prosta klop.” Vsi so se za trenutek zamislili.

“Sedimo res lahko tudi v naši hišici na drevesu,” je rekel Miki. “Tule nam je všeč, ker skoraj vsakič koga srečamo.”

“Znanca ali neznanca,” je pokimala Uma.

Lumpi so se morali strinjati. Gneča je včasih malo nadležna, a brez družbe je hitro dolgčas. Saj lahko poklepetajo z drugimi otroki, slišijo zanimivo zgodbo od odraslih in se poigrajo še z otročički. Več jih je na igrišču, bolj je veselo.

“Bomo čakali, da zaide sonce?” je prvi vstal Luki. “Sestavimo ekipo in jim pokažimo, kako se meče žogo!”